* pINTEREStki *

Pa je pod streho.

Strokovni izpit namreč. Vesela kot radio! :)

Po dolgem času si lahko spet privoščim brezskrbno druženje z mojimi najdražjimi, daljše sprehode z mojo Ajo, v miru preberem kakšno knjigo, brez slabe vesti poležavam na kavču in ... Preprosto uživam življenje. Ahh, lepo je in lažje se diha. :)

Ko bodo pa jutri še drva pod streho, bom pa sploh srečna. :)

Krasen vikend vsem!

"Ja, ki sa pa naju najdl?"

V San Franciscu. Na eni izmed najbolj priljubljenih turističnih atrakcij, Fisherman's Wharfu. Na zadnji dan najine čezoceanske avanture, 16.6.2014. :)

https://www.google.si/maps/@37.8082941,-122.4158103,3a,75y,37.43h,81.69t/data=!3m4!1e1!3m2!1scBxweHTYRrE7L-UQySN7bQ!2e0?hl=en

Berem: Norveški gozd.

"Ne razglabljaj o vsem preveč resno. Mi vsi smo le nepopolna živa bitja, ki živijo v nepopolnem svetu. Življenja ne živimo z natančnostjo bančnega računa ali po črtah in kotih, izmerjenih z ravnilom in kotomerom. Če govorim s svojega osebnega stališča, se mi zdi Midori zelo prijetno deklo. Vidim lahko tudi, zakaj si hkrati očaran nad Naoko. To ni noben zločin. Na tem širnem svetu se take reči dogajajo. To je tako, kot bi se na prekrasen dan s čolnom vozil po jezeru in bi hkrati občudoval tako nebo kot jezero. Naj te ne skrbi. Stvari se bodo razvile v tisto smer, kamor se morajo, in včasih, naj se še tako trudiš, nekoga prizadeneš, kadar je pač čas za to. Taki smo ljudje. Včasih se preveč naprezaš, da bi življenje ustrezalo tvojemu načinu razmišljanja. Če si ne želiš končati v umobolnici, se potrudi malo bolj odpreti svoje srce in se prepustiti toku. Včasih si mislim, da je živeti res imenitno. Res je tako! Zato postani srečnejši! Potrudi se biti srečen!"

Takle mamo.

Že skoraj celo poletje ... :)

V soboto na morje, v nedeljo pa v hribe.

Tak je bil zadnji vikend avgusta. V soboto sva se šla turiste, v nedeljo pa pohodnike. :)

Tinetu sem že kar nekaj časa "težila", da bi rada šla na kakšen izlet. Tak, ko se lepo oblečeš in urediš, si ogledaš kakšno znamenitost, kaj dobrega poješ in se z roko v roki zaljubljeno sprehajaš ob sončnem zahodu. No, tak izlet to ni bil. :)

Že odhod od doma je bil relativno pozen, saj se je bilo potrebno zjutraj najprej naspati, nato pozajtrkovati in nato še ugotoviti kaj obleči za ta poseben dan. :) Po slabi uri vožnje je bil na vrsti že prvi postanek - nakup malice in ustavljanje sredi križišča, da sva "pobrala" štoparja Johna iz Bostona. :) Preden sva nadaljevala s potjo proti Devinskemu gradu v Italiji, sva zgovornega popotnika zapeljala še do železniške postaje v Novi Gorici.

S pomočjo Klipkota (beri Garmina) sva v dokaj zgodnjih popoldanskih urah prispela do gradu, katerega ogled pa je nažalost plačljiv. Vstopnina, ki na odraslo osebo znaša 8€, se nama je zdela previsoka, glede na to, kar ponujajo in sva se zato raje sprehodila po Rilkejevi poti, ki je speljana ob robu visokih pečin nad Sesljanskim zalivom. Pripekanje sonca, neprimerna obutev (sandali s pentljo pač niso primerni za hojo po relativno slabi kamniti površini) in pikanje komarjev sta naju s poti, ki ponuja res lepe razglede, kaj kmalu ponovno posedla v avto. Tokrat za kar nekaj časa.

Za romantičen izlet v dvoje si res nisva izbrala primernega dneva. Zadnji vikend v avgustu pomeni gužvo povsod! Plan je bil, če pri nama sploh kdaj obstaja kakšen plan :), da si pred ogledom gradu Miramare in njegovega parka, privoščiva še skok v italijansko morje. Ja, itak! Za osvežitev v morju in ogled gradu sva se lahko kar obrisala pod nosom. Razlog je bil seveda v množici turistov, ki so imeli iste želje kot midva. Ker pametni odnehajo, sva gruči turistov raje pokazala fige in se odpravila Jugoslaviji naproti. :) Tako je Slovenijo poimenoval starejši italijanski gospod, ko sva ga povprašala za pot. Z nasmehom na ustih sva se mu zahvalila za pomoč in ko so se šipe na avtu do konca zaprle, bruhnila v smeh. :)

Slovenija ni v soboto, v številu turistov, prav nič zaostajala za Italijo. Lačna in že malce utrujena sva za 2 urci nahranila parkomat v Ankaranu in se podala na slovenski jadran. V senčki pred prikolico nekega slovenskega starejšega para, ker je bila pač gužva in ker res nisva imela energije za iskanje idiličnega kraja, sva si privoščila lahkotno kosilo - palčke, vsak pol čokoladnega rogljička, sladoled in pivo. :)

Ko je bila lakota že prehuda in je lačen postajal tudi že parkomat, sva se odpravila v Izolo, na pravo večerjo. Na najbolj znano jed italijanske kuhinje, pico. :) Ker nisva ravno na frišno zaljubljen par, sva si čas, med čakanjem na pico, krajšala z igranjem igre 4 v vrsto in občasnim škiljenjem na televizijo, ker je ravno takrat potekala pomembna košarkaška tekma.

Najin izletniški polom, kot v šali praviva dnevom, ki se niso ravno iztekli po najinih načrtih, sva zaključila še s sprehodom po ogromni športni trgovini Decathlon, od kjer sem se, vesela kot mali otrok, vrnila s polnim roza nahrbtnikom. :)


V nedeljo pa sem sandale s pentljo zamenjala za pohodne čevlje in športne hlače so zamenjale krilo. Rdeč lak na nohtih je ostal.

Na planinskem izletu sta se nama pridružila še moja mami in očim ter planinska kaza (beri koza :)) Aja, ki pohodniške izlete naravnost obožuje. Višji in bolj zahteven kot je vzpon, boljše ji je. Ja naša Aja res ni tipična maltežanka. :)

 Po dobri uri in pol smo le prisopihali na cilj, si privoščili nedeljsko planinsko kosilo ter nabrali moči za povratek v dolino.

 Lepo vikend je bil. Kljub gužvi v soboto in kljub telesnim naporom v nedeljo. :)

Vse najboljše za 2. rojstni dan.

Pred točno dvemi leti sem napisala svojo prvo objavo.

Ponosna na 165 objav, hvaležna za 61.435 ogledov, cenim vseh 557 komentarjev in se zahvaljujem vsem 22 spremljevalcem. :)

Skrivnost uspeha v življenju ni v tem, da človek dela tisto, kar ljubi,

temveč da ljubi tisto, kar dela. 

(W. Churchill)

* pINTEREStki *

Prepovedano je.

Prepovedano je, da jočeš, ne da bi se pri tem kaj naučil.

Da se zjutraj zbudiš, ne da bi vedel, kaj početi.

Prepovedano je, da se bojiš svojih spominov.

Prepovedano je, da svoje probleme jemlješ resno,

in se ne boriš za tisto, kar si želiš.

Prepovedano je, da vse zapustiš zaradi strahu

in ne ustvarjaš resničnosti iz svojih sanj.

Prepovedano je, da ne pokažeš svoje ljubezni

in dovoliš, da nekdo drug plačuje tvoje dolgove in nejevoljo.

Prepovedano je, da zapustiš svoje prijatelje

in se ne potrudiš razumeti, kaj je bilo med vami lepega,

da jih pokličeš le, ko jih potrebuješ.

Prepovedano je, da pred drugimi nisi, kar si,

da se pretvarjaš pred tistimi, za katere ti ni mar,

jim ugajaš samo zato, da bi se te spominjali,

da pozabiš na vse, ki te ljubijo.

Prepovedano je, da stvari ne počneš zaradi sebe,

da se bojiš življenja in njegovih kompromisov,

da ne živiš vsakega dne, kot bi bil tvoj zadnji.

Prepovedano je, da odideš od nekoga, ne da bi se radostil

in se spominjal njegovih oči, njegovega nasmeha,

le zato, ker so se vajine poti razšle,

da pozabiš, kar je minilo in vidiš le to, kar je zdaj.

Prepovedano je, da se ne potrudiš razumeti ljudi,

da verjameš, da so njihova življenja vrednejša od tvojega

in ne veš, da ima vsak svojo lastno pot in srečo.

Prepovedano je, da ne pišeš svoje zgodovine,

si ne vzameš časa za ljudi, ki te potrebujejo,

in ne razumeš, da ti življenje nekaj da in ti tisto tudi vzame.

Prepovedano je, da ne iščeš svoje sreče,

in življenja ne živiš pokončno,

da ne verjameš, da lahko postaneš boljši

in ne čutiš, da svet brez tebe ne bi bil isti.

(Pablo Neruda)

Vikend v Bovcu.

Je vedno zabaven, sproščen, za nekatere bolj za druge manj aktiven, že malce domač in vedno preživet v dobri družbi. Ponavadi nam začasni domek predstavljajo šotori v Prijon sport centru, tokrat pa smo se, zaradi slabše vremenske napovedi, odločili za najem apartmaja. Dežja sicer nismo imeli, so bile pa zato temperature, sploh večerne, precej nizke in res se je bilo lepo zvečer, po veselici s Tanjo Žagar :), pogreti v mehki, topli postelji. 

Ker Bovec in okolica obiskovalcem ponujata res pestro ponudbo aktivnosti in doživetij, smo le to izkoristili tudi mi z odkrivanjem pohodniških in kolesarskih poti, naša veslača pa še z odkrivanjem vodnih. :) Ker smo imeli vikend poln aktivnosti, skoraj ni bilo časa za kuhanje, zato smo si pripravili kar "mizico pogrni se" na odeji v travi. Prav tako ni bilo časa za fotografiranje in smo si zato pomagali kar s telefonom in tako shranili nekaj spominov. Namesto osame s knjigo v roki, pa smo raje klepetali in se družili. Veliki in mali. :)

Lepo je bilo. Še takih vikendov, še! :)

V družbi dobrih prijateljev, 

z dobro hrano na mizi 

in dobrim vinom v vrču 

se lahko vprašamo,

 kdaj bomo živeli, če ne zdaj?  

(M. F. K. Fisher)

Aja afne gunca.

... s Tinetom. :)

Berem: Pijevo življenje.

Za enotedenski oddih na morju sem si izbrala napeto in razburljivo knjigo Yanna Martela, Pijevo življenje. Knjigo sem pričela brati že takoj prvi dan dopusta. V prijetni senčki drevesa in s šumenjem morja v ozadju. Moram priznati, da me zgodba po kar nekaj prebranih straneh ni pritegnila. Pričakovala sem svežo, izvirno in zgodbo polno preobratov, kot jo obljublja opis na zadnji strani knjige. S poglavjem Tihi ocean se je akcija začela in s tem tudi moje postopno navdušenje.

Kot že sam naslov pove, v knjigi spremljamo zgodbo o dečku z imenom Pi, ki ima ogromno znanja o živalih, saj je njegov oče lastnik živalskega vrta, obenem pa je tudi pripadnik treh različnih veroizpovedi. Zaradi slabega stanja v državi, se skupaj z družino odpravijo v Kanado, kjer pa doživijo brodolom. Petnajstletni deček se tako znajde sam v majhnem reševalnem čolnu, skupaj z velikim bengalskim tigrom. 

Kako se zgodba konča, vam ne izdam. Raje vas povabim na dolgo in slikovito robinzonado, ki vas bo tako pritegnila, da boste raje brali, kot pa plavali v morju. Vsaj pri meni je bilo tako. :)

Greetings from Pag.

Od desetih krokodilov 

 in štirih majhnih krokodilčkov. :)

Vidalići

* pINTEREStki *

Vrnitev domov.

Se je začela stresno, malce naporno, na trenutke prestrašeno, a končala lepše kot v sanjah. :)

Na drugem največjem letalu na svetu, ki naju je peljalo iz San Francisca do Frankfurta, sva čisto prevečkrat slišala pilotov glas z navodili: "Fasten your seatbelt", ki je opozarjal na možnost turbulenc. Na letu, ki je trajal 11 ur, smo bili skoraj polovico časa pripeti s pasom, saj turbulencam kar ni bilo videti konca. Med tresenjem in nekaj majhnimi "prostimi padi", ki so bili pogojeni z mojim zaskrbljenim pogledom a-tako-bo?, nama je uspelo celo za nekaj uric zaspati. 

Dolg let je dokaj hitro minil in kmalu sva imela naslednjega, do Benetk. Le tega je pilotiral mlad, res mlad pilot in to prvič. :) Fant oranžnih las in z nekaj mozolji na obrazu, nas je, ko smo pristali, prišel pozdravit in Tine mu je celo čestital za uspešen in miren prvi let. :)     

Benetke so bile najina končna destinacija in z vso prtljago, ki je res ni bilo malo, sva z vznemirjenjem čakala na Tinetova starša, popotniška pajdaša iz Kanade, Mirkota in Anico, da naju odpeljeta domov. Z malce zamude, zaradi komunikacijskega šuma v tolmačenju časa :), smo se le dobili, spakirali prtljago v avto in se podali na triurno vožnjo proti domu.

Ko smo se vozili po avtocesti se je že večerilo in malce sva bila tudi že utrujena od dolge vožnje, a Anica je vztrajala, da se v Ajdovščini ustavimo še na sladoledu. Ker sem velika sladkosnedka, mi je bila ideja, kljub utrujenosti všeč, malo manj pa Tinetu, ki je hotel čimprej domov. Odločitev je padla in tako smo se, slabo uro pred domom, ustavili še na sladoledu. Zdaj vem zakaj. :)

V večernih urah smo prispeli domov. Jaz po mesecu in pol, Tine pa po dobrih osmih mesecih. Najprej sem odšla na vrt, preverit stanje :) in le nekaj minut za nami sta prišla še moja starša, skupaj z mojo Ajo. Tako zelo sem jo bila vesela, Aja pa v sami zmedi sploh ni videla kako naj se obnaša, koga naj najprej pozdravi in je zato z mahajočim repom hodila od enega do drugega. :)

Ko smo preverili stanje na vrtu in se načohali z Ajo, smo se skupaj odpravili v stanovanje. Tine je po osmih mesecih odklenil vrata v najin dom. Zvončki na vratih so zazvonili in ponovno sva bila doma. Oba. 

Za trenutek sva obstala na hodniku, zadihala in še predno sva naredila korak naprej, so se vrata od dnevne sobe odprla in zagledala sva najine drage prijatelje in družino, ki so skupaj v en glas vzkliknili: PRESENEČENJE! Mene je od presenečenja skoraj kap. :) Kot v šoku sem nekaj trenutkov stala pri miru in čas se je zame takrat ustavil. Ko so se misli pomirile in je šok popustil, sem se s solzami v očeh podala v objem prijateljem in družini. Tine se je k njim podal kar z nahrbtnik na ramenih. :)

Tam so bili in čakali so na naju. V najini dnevni sobi, ki so jo okrasili z baloni, trakovi in napisom dobrodošla doma, so se gužvali in čakali, da se po dolgem času spet vidimo, se objamemo in pogovorimo. Pripravili so nama celo pogostitev, posebno sladico in nagrado. :) Kot da bi sanjala sem hodila od enega do drugega in si med tem brisala krokodilje solze sreče. Tako lepo jih je bilo videti. Prav vsakega od njih. 

Očitno človek res potuje po svetu, da bi našel kar potrebuje in se vrača domov, da to najde. Jaz imam to srečo, da sem to že našla in neizmerno hvaležna sem za to. Hvala čisto vsem za vse. Najboljši ste! :) ♡

Fotografije: Mirko Mažgon