Muc na obisku.

Zvečer odprem vrata in tam sedi mali, črno beli in nadvse prikupni mucek. Takoj me pozdravi z mijavkanjem in naslednji trenutek je že v najinem stanovanju. Ta je pa hiter si mislim. Še predno sem si ga uspela ogledati, že se je smukal okoli mojih nog in si z zanimanjem ogledoval okolico v kateri se je znašel. Samozavestno, po mačje radovedno in prav nič prestrašeno se je pričel sprehajati po stanovanju. 

Kmalu je bil dobesedno povsod. Na stolu, na mizi, na klopci in naslednji trenutek že v dnevni sobi na kavču, pisalni mizi, ... Povsod. 

Preden sem pričela iskati njegove lastnike po bližnji okolici, sem mu postregla s pravo malo pojedino. Še malo crkljanja in nato sem odšla, z muckom v naročju in baterijo v roki, iskat njegove lastnike. Iskanje ni trajalo dolgo, saj se je izkazalo, da mucek ni od nikogar, da ga noben ne pogreša. Kaj sedaj? Nimam srca, da bi tako malo bitje pustila samo zunaj in prepuščeno samo sebi. Marsikdo bo rekel, saj je samo maček, se bo že znašel. A jaz ne razmišljam tako. Zame je to živo bitje, ki ima prav tako čustva in ki potrebuje varno zavetje in bližino. In tako je muc, ki sva ga s Tinetom poimenovala Predin(ko), ker res zelo zelo rad prede, ostal pri nama. In še vedno je pri nama. A žal ne more ostati, zaradi različnih razlogov. 

Zato prosim, če kdo pozna koga, ki bi temu radovednemu, crkljivemu in prisrčnemu mucku, nudil dom, naj mi prosim sporoči. 

Bi ga imel/a ti, ki trenutno bereš moj blog? :)

Živali so tako čudoviti prijatelji. 
Nič ne sprašujejo, nič ne kritizirajo.