- po treh mesecih bivanja v Kanadi, se je za tri tedne domov vrnil moj Tine,
- močno in glasno sem navijala v Stožicah za naše košarkaške junake,
- se podala na pohod(ek), ki se je kmalu zaključil s poležavanjem na bližnjem travniku,
- za vedno izgubila dvojko in z (dokaj :)) dvignjeno glavo in z, od sreče solznimi očmi (ne ker sem tako vesela, da sem jih končno dočakala, pač pa zaradi zlatih ljudi, ki me obkrožajo), zakorakala v trideseta,
- fotkala kjut družinico,
- v varstvo in nočitev sprejela simpatičnega prvošolčka Eneja,
- piknikirala, ...
Nima smisla da naštevam, ker ste mi verjetno odsotnost opravičili že pri prvi točki. :)
So dnevi, so leta in so pomladi,
ko se imamo preprosto radi;
so trenutki, ko je treba na novo začeti
in so ljudje, ki jih je potrebno preprosto objeti.
(T. Pavček)
Oprostimo. :)
OdgovoriIzbrišiTudi zato ker smo imeli čast in veselje, da smo bili pri nekaterih točkah zraven, pri drugih pa smo samo uživali sadove (beri: imeli smo "prosto jutro". ;))
Ob takih razlogih je odsotnost absolutno in nadvse opravičljiva ;)
OdgovoriIzbrišiTudi jaz sem nekaj let nazaj za svojo tridestko jokala iz enakih razlogov. Ob vsakem 'mojem' ki mi je voščil so se mi kar ulile solze :)
Lepo bodi. Še pridem.