(Razočarana) gospodinja.

Tako sem se počutila ta vikend. Besedo razočarana lahko spregledate, saj sem jo napisala kar tako, klišejsko. Daleč od tega, da bi bila razočarana. Če si brez planov, si težko razočaran. :)

Vikend je bil miren, prijeten in večinoma preživet doma na toplem, medtem, ko je zunaj padal dež in v nedeljo tudi rahel sneg. Zakaj bi zapuščal toplino in varnost doma, če je pa zunaj "sodni dan"! :) Z mano se ne bodo strinjali tekači, ki so v nedeljo premagovali kilometre na 17. Ljubljanskem maratonu - kapo dol vsem! Res.

Zakaj gospodinja? Ker sem v nedeljo zavzela kuhinjo in skuhala eno tako domače kosilo:

Pražen krompir + praženo zelje + klobase (seveda zame zadnji del odpade!) + sladica sočno skutino pecivo

Kosilo je bilo tako okusno, da ni bilo časa za fotografiranje. :)

Ker smo že pri hrani, se lahko pohvalim, da sem med tednom spekla odličen in zdrav pirin kruh. Recept sem dobila tukaj. Priprava je preprosta in hitra, kruh pa odličen!

Ta prava gospodinja, vam pravim! :)

Kuhalnico v roki sta popoldne zamenjali pletilki. :) Ob skodelici kave se je pletenje nečesa iz roza kolumbijske volne pričelo. Kaj bo nastalo? Še ne povem. :)

Rada pletem. Plesti me je, še kot majhno deklico, naučila moja nona. Skupaj (beri: jaz v vlogi pomočnice) sva "naštrikali" veliko  puloverjev, kril, jopic, ... Spomnim se, da sem si, ko sem bila stara približno 10 let, sama spletla vijola kombinezon, s kratkimi rokavi in kratkimi hlačami. Če me vprašate, če sem ga nosila. Ne. :) Bila sem ponosna, da sem ga spletla sama, a praktičen pa žal ni bil. Volna in poletje ... :) Ampak OK, namen je pomemben. :)

Žal se danes z znanjem o pletenju ne morem pohvaliti. Vem za leve in za desne in tu se zgodba kmalu tudi konča. A če gre soditi po včerajšnjem dnevu, ko sem spletla cel klovček volne in povrhu dobila še žulj (!) na prstu, bo potrebno to znanje pridobiti nazaj, saj sem očitno "on fire"! :)

Moja pomočnica :)

Žulj od pletenja (!) na mojem desnem mezinčku :)

Ajina dekica :)

Komad, ki sem ga za vikend večkrat poslušala:

Bolj v nasprotju s počutjem, početjem in delovno storilnostjo, že skoraj ne bi mogel biti ... :) Totalno nasprotje! Ampak je dober in je pasal! :)

http://www.youtube.com/watch?v=H_jzuxM3O8M

"Babji vikend" v toplicah.

Rekle smo si ... 

... in smo šle. Na lepše.

Čeprav tako enostavno ni bilo. Potrebno je bilo kar nekaj usklajevanja, da smo dobile termin, ki je ustrezal vsem. Ampak smo ga in imele smo se odlično! :)

Štiri prijateljice.
Trije dnevi.
Dva izleta.
En wellness.
Nepozabno. Neprecenljivo.  

Uživale in razvajale smo se v Podčetrtku, natančneje v termah Olimje, kamor se skupaj odpravimo vsaj 2x letno. In nismo se še naveličale in se verjetno tudi nikoli ne bomo. :) To so trije naši dnevi, ko klepetamo in klepetamo (namerno sem 2x napisala klepetamo, ker res veliiko govorimo), se smejimo, sprehajamo po bližnji okolici, razvajamo v wellnessu Orhidelia, ki je mimogrede top of the top, ... In smo preprosto skupaj. Ni nam bilo hudega. Res ne. :)

Nazaj domov smo se vrnile v (pre)natrpanem avtu, polne lepih spominov in predvsem spočite. :)
Še bomo šle in pika. :)

Prijateljstvo je neopisljivo razkošje, da se z nekom počutimo popolnoma varne, ne da bi morali izbirati misli ali tehtati besede.

(George Eliot)

Muc na obisku.

Zvečer odprem vrata in tam sedi mali, črno beli in nadvse prikupni mucek. Takoj me pozdravi z mijavkanjem in naslednji trenutek je že v najinem stanovanju. Ta je pa hiter si mislim. Še predno sem si ga uspela ogledati, že se je smukal okoli mojih nog in si z zanimanjem ogledoval okolico v kateri se je znašel. Samozavestno, po mačje radovedno in prav nič prestrašeno se je pričel sprehajati po stanovanju. 

Kmalu je bil dobesedno povsod. Na stolu, na mizi, na klopci in naslednji trenutek že v dnevni sobi na kavču, pisalni mizi, ... Povsod. 

Preden sem pričela iskati njegove lastnike po bližnji okolici, sem mu postregla s pravo malo pojedino. Še malo crkljanja in nato sem odšla, z muckom v naročju in baterijo v roki, iskat njegove lastnike. Iskanje ni trajalo dolgo, saj se je izkazalo, da mucek ni od nikogar, da ga noben ne pogreša. Kaj sedaj? Nimam srca, da bi tako malo bitje pustila samo zunaj in prepuščeno samo sebi. Marsikdo bo rekel, saj je samo maček, se bo že znašel. A jaz ne razmišljam tako. Zame je to živo bitje, ki ima prav tako čustva in ki potrebuje varno zavetje in bližino. In tako je muc, ki sva ga s Tinetom poimenovala Predin(ko), ker res zelo zelo rad prede, ostal pri nama. In še vedno je pri nama. A žal ne more ostati, zaradi različnih razlogov. 

Zato prosim, če kdo pozna koga, ki bi temu radovednemu, crkljivemu in prisrčnemu mucku, nudil dom, naj mi prosim sporoči. 

Bi ga imel/a ti, ki trenutno bereš moj blog? :)

Živali so tako čudoviti prijatelji. 
Nič ne sprašujejo, nič ne kritizirajo.

Čas zame.

Četrtkovo turobno, sivo popoldne sem spremenila v moje popoldne. Ko sem izvedela, da bom popoldne in del večera preživela sama, sem takoj sprejela odločitev, da si vzamem čas zase. In odločitev je bila pravilna. :) No, saj čisto sama nisem bila. Družbo mi je delala tudi moja mala, bela kepica Aja.

Moje popoldne sem pričela, tako kot se spodobi, s skodelico kave. (Skoraj) vsakodnevni ritual, ko se za nekaj minut umiriš, ustaviš, zadihaš. Paše.

Žal ni šlo brez pospravljanja. Sem pač tak človek, ki se ne morem sprostiti, umiriti in uživati, če je okrog mene vse v "razsulu" (karikiram). Tako da sem najprej pospravila in nato še malo pospravila. :) Ne morem iz svoje kože. :) Ko se je moja "misija" končala, je bila edina pametna odločitev, da se pocrkljam pri Aji na kavču. Odprla sem TV in naletela na film Modra Laguna. Ah, spomini na otroštvo. 

V planu sem imela, da otvorim mojo sezono pletenja, a mi ni uspelo. Bolj me je vleklo v kuhinjo, da pripravim nekaj dobrega, nekaj domačega. Odločila sem se, da spečem polnozrnate piškote. Recept sem dobila v knjigi, ki mi jo je lansko leto kupil moj Tine. Ko sem odprla knjigo, sem najprej naletela na prekrasno posvetilo.

S teboj bom, ko boš drobna peciva prismodila. 
S teboj bom, ko se bova z njimi mastila. 
:)

Zavihala sem rokave (dobesedno) in se lotila peke.

Potrebujemo:

- 175 g polnozrnate moke
- 50 g ovsene moke
- 115 g ohlajenega masla, narezanega na kocke
- 40 g grobega kristalnega sladkorja
- 1 čajna žlička pecilnega praška
- ščepec soli

Pečico ogrejemo na 190 stopinj. V multipraktiku  zmešamo vse sestavine, da nastane čvrsto testo. Stresemo ga na pomokano površino in razvaljamo nekaj milimetrov debelo. Z modelčki nato oblikujemo piškote (pri meni so tako nastali medvedki, srčki, lunce in sončki), ki jih položimo na pekač in pečemo približno 12 minut.

Glede na to, da je Aja prava mala sladkosnedka, sem ji z veseljem ponudila prvi piškot. Rezultat: Ovohavanje. Prestopanje okrog piškota. Dreganje s smrčkom. Umik od piškota.

Hmmm.

Kakorkoli, meni so piškoti dobri. In pika! :)

Project Parubk.

Gre za filmček, ki ga enostavno moram deliti z vami. Zakaj? Preprosto zato, ker mi je všeč in ker ga je ustvaril moj Tine. :) Svoje delo je opravil odlično, medtem ko akterkama v filmu manjka še nekaj vaje.

Posnet je spontano, brez predhodnega scenarija in priprav. A ravno ta spontanost je, po mojem mnenju, čar tega filma.

To sem jaz. To je Tine. To je Aja. In to smo mi.

In pika.
:)

http://www.youtube.com/watch?v=YcKV8CoBkFM

Petra drvarka.

Jp, prav ste prebrali. Drvarka. Skoraj cel teden sem imela brezplačen fitnes. Že v torek sem bila telesno aktivna, saj sem se zvečer udeležila Zumbe, ki je mimogrede odlična vadba in jo priporočam vsem. Torej sem "žur", ki se je pričel v sredo, takoj po službi, že začela z rahlim musklfibrom. In namesto, da bi po kosilu posedela na kavču (da se hrana pač malo poleže :)) in v miru popila kavico, sem si nadela delavske rokavice (v bistvu so to bile prav prisrčne zelene rokavice s potiskom čebelic:)) in odšla "drvarit". Čakalo nas je 23 metrov (!) drv. Seveda, nerazžaganih. Modra žaga je zabrnela in akcija se je pričela. Približno 3 ure (z vmesnimi premori) se je zgodba odvijala nekako tako - skloni se, poberi, zloži. In spet od začetka. Skloni se, poberi, zloži. Cel žur, vam rečem! :)

In ta žur se je nadaljeval tudi naslednji dan, le da je bilo tokrat (le) 3 metre drv za zložit. Mala malca za nas utrjene drvarje. :) In ne, ne, ni še konec. Tudi v petek smo jih zlagali, saj nam jih je od tistih 23 metrov, ostalo še več kot pol. In ponovi vajo. Rokavice na roke, masko na glavo (saj je bilo ogromno prahu) in gremo. Skloni se. Poberi. Zloži.

V petek, po končanem "žuru", so me bolele skoraj vse mišice v telesu. Za nekatere sploh nisem vedela, da jih imam. :) Teden je bil res fizično naporen in stalno akcija, ampak če potegnem črto, niti ni bilo tako slabo. V kleti polni prahu, smo preizkušali svojo odzivnost, saj nisi nikoli vedel, kam ti bo drva priletela in si moral biti stalno na preži. Spoznali smo mini mini martinčka, ki se je skrival med drvi in iskal nov domek. Dobili smo nekaj novih "bojnih" ran in nekaj žuljev. Preizkušali smo, koliko smo fizično in psihično utrjeni, saj je bil tempo hud, prostora in časa za napake pa ni bilo. :) Na trenutke smo tudi povzdignili naše glasove, a le zato, da bi se nas bolje slišalo. :) Pa da ne pozabim, tudi dobro smo se nasmejali. Še posebno v sredo zvečer. :)

Foto dokaz obstaja, a ni za v javnost. :)

Kar te ne ubije, te naredi močnejšega.

:)

Svetovni dan živali.

Svetovni dan živali obeležujemo vsako leto, 4. oktobra. Prvič se je začel leta 1931 v Firencah v Italiji na ekološkem kongresu. Ta datum so izbrali, ker na ta dan goduje sveti Frančišek Asiški, ki je zagovarjal odgovoren in ljubeč odnos človeka do okolja in živali.

Razmišljam kakšen odnos imamo do živali danes. Mislim, da ga najbolje opišem, če rečem, da je brezbrižen. "Najhujši greh v odnosu do živali ni sovraštvo, ampak brezbrižnost. To je bistvo človekove nehumanosti."

Na žival gledamo kot na predmet, kot na našo lastnino, s katero lahko počnemo kar hočemo. Pozabljamo, da je žival, prav tako kot mi, čuteče bitje, ki ima vso pravico do življenja in svobode. Med človekom in živaljo niti ni bistvene razlike. Oboji imamo srce, oči, nos, ... Oboji imamo živčni sistem, kar dokazuje, da oboji čutimo bolečino, strah, veselje, ... Zakaj potem na tak nehuman način ravnamo z njimi. Jih pobijamo za lastno zabavo, za hrano, za kozmetiko, ... Ne razumem. Od kje nam pravica, da odločamo kdo ima pravico živeti in kdo ne.

Žak

Po mnenju Jadranke Juras se je degradacija živali začela, ko smo jim odvzeli svobodo oziroma, ko smo jih zasužnjili (olepševalno temu rečemo udomačili). S tem so živali izgubile evolucijsko svobodo, gensko neodvisnost in bile podvržene človekovi domišljiji in muhavosti. Kmalu se je ta isti odnos začel kazati tudi v odnosu do sočloveka, čemur pa smo priča še danes. Nasilje nad živalmi je povzročilo nasilje nad ljudmi.

Hubert - Hubko

V planu imam prebrati knjigo Charlesa Pattersona, Večna treblinka, ki govori o našem odnosu do živali. Omenjeno knjigo sem že imela v roki, tudi prebrala nekaj strani, a jo žal nisem dokončala. Ne vem zakaj. Vem pa, da me ni pustila ravnodušno. Že po parih straneh so mi po licu polzele solze, saj pisatelj nazorno opisuje kako z živalmi ravnajo na različnih farmah, klavnicah, ... Pouči nas kaj treblinka sploh je. 

Treblinka je bilo eno izmed največjih koncentracijskih (uničevalnih) taborišč med drugo svetovno vojno na Poljskem. 2. svetovna vojna se je za nas, človeštvo, končala, a za živali, se nadaljuje. Nadaljuje se vsak dan. Znova in znova. Na tisoče živali se vsak dan ubije. Še preden se jih ubije, pa so deležne trpljenja v obratih, ki na las spominjajo na taborišča. Hitler je idejo o taboriščih in uničevanju ljudi povzel ravno po zgledu klavnic.

Definitivno bom v roke ponovno vzela omenjeno knjigo in tokrat jo bom prebrala do konca. Obljubim. Ne bom si več zatiskala oči in "bežala" pred resnico, pred dejstvom. Z ozaveščanjem in znanjem bomo morda spremenili naš pogled in ravnanje z živalmi. Ne obračajmo se stran in ne bodimo brezbrižni. Vsak lahko nekaj naredi za dobrobit živali. 

Če jim že ne moreš pomagati, jim vsaj ne škoduj. In pika.

Aja

The greatness of a nation and its moral progress can be judged by the way its animals are treated. 

(Mahatma Gandhi)

Berem: Ljubezen v času kolere.

Odlično knjigo kolumbijskega avtorja Gabriela Garcia Marquez, ljubezen v času kolere. Bila je odlična izbira knjižničarja, ko sem ga prosila, naj mi izbere knjigo, ki naj ne bo preveč pocukrana, filozofska, domišljiska ali grozljiva. Izročil mi je mojstrsko delo tega kolumbijskega pisatelja in bil prepričan, da mi bo všeč. In res mi je. Običajno ne maram ljubezenskih romanov, ampak ta roman je daleč od tega, da bi bil pocukrano romantičen ali holivudsko ljubezenski, temveč je res mojstrsko napisan. 

Roman je bil leta 2007 na 4. mednarodnem kongresu španščine razglašen za najboljši roman v španskem jeziku od leta 1980.

Avtor je svoj roman označil kot "pripoved o moškem in ženski, ki se neizmerno ljubita, a se pri dvajsetih še ne moreta poročiti, ker sta premlada, pa tudi pri osemdesetih ne, ker sta prestara." Roman je pripoved o ljubezni v vseh človekovih obdobjih in to po taki ljubezni, po kateri vsi vse življenje hrepenimo. Slog pisanja, s katerim pisatelj pripoveduje to ljubezensko zgodbo pa je poln življenjske moči in poezije.

Iz razloga, da boste po tej knjigi posegli tudi vi, ne bom opisala vsebine knjige. Vam prepuščam, da se o njeni odličnosti prepričate sami.

Jaz jo bom zagotovo še kdaj prebrala. In pika.

Prava ljubezen nima srečnega konca,

saj se prava ljubezen nikoli ne konča.